ROGLA JE ODLIČNA IZHODIŠČNA TOČKA ZA ENODNEVNI DRUŽINSKI IZLET DO LOVRENŠKIH JEZER

23.8.2020 

Na obisku smo gostili sorodnike iz Nemčije. Kam popeljati skupino 11 različnih, mladih in malce manj mladih po srcu in tudi drugače za en dan ter povrhu zraven vsega dobro shendlati še enega ali pa celo dva psa, da  bodo na koncu z izletom vsi zadovoljni, volk sit, koza pa cela? :) Dan pred tem je sporazumno in precej hitro padla skupna družinska odločitev...gremo jutri  na Roglo in na Lovrenška jezera!

Zbirališče smo določili ob 11. uri in krenili v smeri proti Slovenskim Konjicam, kjer smo naredili krajši postanek pred Lidlom ter nahrbtnike napolnili z nekaj vode, pivom in manjšimi prigrizki.  Mimo term Zreč smo zapeljali v smeri proti Pohorju, potem pa se po ovinkasti cesti med gozdovi vzpenjali mimo Boharine in Padeškega vrha vse do Rogle. Google mi je povedal, da smo se nahajali na nadmorski višini 1517 m. Ob prihodu na vrh nas je kljub vremensko kisli in mrzli nedelji presenečene pričakala nepopisna množica avtomobilov prav iz vse Slovenije ( zanimivo, Mariborčanov sploh nisem opazila.)  Oblečeni borno, preborno za kakšnih 12 stopinj na Pohorju tisti dan in obetu ne ravno dobrega vremena, ki je že zjutraj kazalo na dež, sem bila pred prihodom skoraj prepričana, da Lovrenških jezer  to nedeljo ne bomo videli, a naša skupina se je mimo velikega nogometnega igrišča na desni in sedežnice, kar takoj  odpravila v smeri proti severu oziroma severozahodu – kjer so Lovrenška jezera. Ker smo nekateri isto pot do Lovrenških jezer opravili že pred 5 leti, smo vedeli, da pot do tja z Rogle ( na Lovrenška jezera vodi namreč več različnih poti) ni ne dolga, niti prenaporna, da je ne bi mogli prehoditi niti z navadnimi tenis copati, v katere smo bili povečini opravljeni, a pri skupini 11 ljudi, enem psu in nekem čudnem vremenu, pač nikoli ne moreš biti povsem prepričan.  Uro in 20 minut hoje do Lovrenških jezer preberemo na označbah ob poti, če bo šlo vse po sreči, bomo vsi skupaj - eni ta hitrejši in drugi ves čas kakšnih 100 metrov zadaj - z nekaj postanki in veliko motivacijske animacije, tam v slabih dveh urah, pomislim. :) Pot res ni zahtevna, z vmesnimi glasovnimi efekti v stilu »Aleksandra, kaj je še daleč? », vključeno seveda z obveznimi občasnimi postanki in čakanjem celotne skupine na posameznih odsekih, nas je večino časa vodila po gozdu, menjaje z nekaj malega vzpona in padca, tudi prav lepa gozdna cesta se najde tam vmes. Kakšnih 200 metrov pred Lovrenškimi jezeri še zadnji vzpon in po kakšnih 10 minutah po zdaj že malce slabše urejenih  lesenih brveh, kolikor jih imam v spominu, prispemo na vrh.

Lovrenška jezera so v bistvu manjši in malce večji jezerski bajerji med nizkoraslimi borovci med katerimi vodijo lepo urejene lesene poti. 20 jezerc naj bi se nahajalo tam, razprostrtih na 22 hektarjih tega gozdnega rezervata, ki je posebej zaščiten in zavarovam. Globoka bojda le do kakšnega metra in pol ali morda le še kakšno malenkost več, so zaradi šote, ki se je nabirala na mineralnem močvirju ca. 8000 let, videti črna, na njih pa cvetijo čudoviti lokvanji. Polnijo se izključno s padavinsko vodo, saj barje nima pritoka. Gre za najvišje ležeče barje v Sloveniji v samem osrčju Pohorja. Hoja izven lesenih brvi po njih je prepovedana, saj so tla močvirnata.  Na začetku se nahaja lesen razgledni stolp s katerega se lepo vidi bajer posejan z borovci. Naredimo postanek s prigrizki in pijačo, ki smo jih prinesli zraven, saj na vrhu ni prav nobene gostilne ter se po obhodu nekaj bajerjev, obrnemo po isti poti nazaj v smeri proti Rogli. Bojda je tam okoli Lovrenških jezer možna tudi krajša krožna pot, ki je mi sicer še nismo raziskovali.

Pot nazaj je bila za nekatere hitrejša, kako tudi ne, saj so jih na Rogli čakale Zlodejeve sanke. Kljub temu so se na naših nogah začele kazati posledice neprimerne obutve, boleti so nas začele noge, hoja je postajala vedno težja, tako da se je pot nazaj vseeno precej vlekla.

Na Rogli smo posedeli pred hiško, kjer prodajajo karte za sanke. Nekateri so se kar takoj odpravili proti sankam, drugi smo posedeli na vrhu in si ob hiški privoščili kavo. Ker na svojih rokah skorajda nisem več čutila prstov, vsa prezebla kot sem bila, na sanke v tistem momentu res nisem niti pomislila, saj bi me na njih še dodatno prepihalo. Z Zlodejevimi sankami na Rogli sem se sicer že peljala. Tisti dan me niso mikale, saj sem imela v spominu, da so krajše in tudi ne tako hitre in adrenalinske od tistih drugih pri Vzpenjači pod Pohorjem, a na koncu te kar s sankami vred  na vrh nazaj pripeljejo z žičnico, brez, da bi sploh sestopil z njih, kar pa je tudi nek plus. Vsaj za Zojo in Damiana, našo 8-letnico in 11-letnika, so bile kljub temu dovolj dobre, ostali družinski člani so bili z njimi najbrž zadovoljni nekoliko manj.

Kam sedaj? Če bi bilo v tistem momentu po mojem, bi se zaradi mraza odpravili direktno nazaj v dolino in na večerjo, a del skupine se je odločil, da se želi povzpeti še na nov razgledni stolp Pot med krošnjami, ki se nahaja kakšen kilometer ali dva naprej od parkirišča na Rogli. No, to je bilo tudi zame nekaj novega, zato sem se na koncu tudi jaz odločila, da se vendarle povzpnem nanj in res mi ni bilo žal.

37 m visok stolp je bil zgrajen v lanskem letu in je nova pridobitev Pohorja, do njega pa vodi lesena pod visoko med krošnjami dreves. Od tod tudi ime - Pot med krošnjami. Celotna pot je dolga nekaj metrov več kot 1 km, na poti pa lahko zasledimo informacijske table z različnimi izobraževalnimi, didaktičnimi in vrvnimi elementi za otroke in odrasle. Pot in vzpon na vrh stolpa je primerna tudi za tiste z invalidskimi vozički. Ob poti navzgor se na vse strani odpirajo fantastični razgledi na Pohorske gozdove, dolino, gore v daljavi, bojda se pa ob lepem vremenu vidi tudi vse do Kamniško- Savinjskih Alp in celo do Triglava. Meni je tisti dan bil najlepši pogled na bele oblake ob pogledu v dolino, ki smo jih ob vzpenjanju na stolp tisti dan videli spodaj pod nami v daljavi. Pred vzponom na stolp na sredini stolpa zagledam velik cevast tobogan. Torej se s stolpa očitno lahko spustiš nazaj tudi s toboganom. Pred hojo na stolp smo spodaj pobasali vsak svojo vrečo, ki jih imajo tam že pripravljene za spust. Nekatere je spusta strah, a se bomo že na vrhu odločili, ali se bomo spustili ali se vrnili raje po isti poti nazaj peš. Ker tobogana ne poznam, čisto rahlo stiska tudi mene. Tobogan od spodaj sicer deluje kar strašljiv, spustiš se namreč z višine 37 metrov. A na vrhu nas je vse skupaj tako zelo zeblo, da smo se prav vsi v hipu odločili, da se vrnemo nazaj s toboganom po čim bolj hitrem postopku. Tudi naša osemletnica, ki se je lahko in pravzaprav tudi morala spustiti sama.  Mene je potiho skrbelo, da se slučajno kje  vmes ne zataknem ( če je to sploh mogoče :) ), nekatere pa, da bo vožnja nazaj predolga, a na koncu smo bili čisto vsi na dnu najbrž v manj kot 2 minutah, spust pa je tako zelo hiter, da se konča še preden sploh prešteješ do 5.

Zdelo se mi je, da Pot med krošnjami in spust po toboganu prav nobenega od nas pustil ni pustil ravnodušnega, mama in ata sta pa kar takoj rekla, da se na stolp vrneta še enkrat sama.

Čakala nas je še samo  večerja, ker se nam je po celodnevni poti v želodcu že vsem delala pajčevina.

Spustili smo se v dolino mimo Zreč in Žičke Kartuzije do Loč, kjer smo se ob cesti ustavili v gostilni Kaferna. Veliko parkirišče pred lokalom, všečen in lepo urejen ambient ter dovolj okusna hrana za vsakega po želji, mesne in ribje jedi, plošče, pice,...Od naročenega sta na koncu na mizi ostala le dva napol pojedena hamburgerja, a priznam, da ne vem zakaj. Očitno že nista bila dovolj dobra.

Kakorkoli že, zdi se mi, da smo na koncu vseeno vsi bili relativno zadovoljni z izletom in da je vsak od nas v tistem dnevu našel nekaj zase. Sestrična je celo komentirala, da je bil njen zadnji dopustniški dan najlepši.

Rogla, Lovrenška jezera in Pot med krošnjami so se po mojem mnenju kljub rahlim skrbim na začetku izkazala za dobro izbiro za enodnevni družinski izlet. Med potjo pa se nam je tudi že utrnilo, kam našo veliko skupino peljemo drugo leto, a tisto naj zaenkrat ostane skrivnost! :)